Ker si za vašega psa (ali drugo domačo žival) vedno radi vzamemo dovolj časa, uvodni obisk običajno traja uro in pol. Da lahko pravilno prepoznamo izzive/disfunkcije vsakega pacienta, in na podlagi tega razvijemo ustrezen klinični načrt za doseganje najboljših rezultatov, je bistvenega pomena podrobna subjektivna in objektivna ocena trenutnega počutja ter sposobnosti vaše živali.

Na začetku se z vami dodobra pogovorimo o razlogu vašega obiska, težavah, ki jih opažate pri vašem psu, oziroma, če gre za rehabilitacijo po operaciji, o trenutnem stanju po posegu. V tem primeru vam tudi razložimo, kako navadno poteka rehabilitacija za vaš dotični primer, in kaj lahko pričakujete.

Nato opravimo podroben fizioterapevtski pregled mišičnoskeletnega/nevrološkega sistema, da se natančno določi področje, ki zahteva zdravljenje - to vključuje mesto primarne poškodbe/težave, kot tudi področja, ki so posledično kompenzatorno preobremenjena (in lahko prav tako povzročajo nelagodje). Ta pregled vsebuje oceno drže in zgradbe telesa, gibanja, in končno palpacijo (tipanje) mehkih tkiv in sklepov, da poiščemo področja, ki zahtevajo nadaljnjo obravnavo. Ob tem velikokrat pogledamo tudi, kako vaš pes opravlja funkcionalne naloge, kot so na primer sedenje, ležanje, kroženje, ali prestopanje ovir, odvisno od razloga vašega obiska.

Na podlagi anamneze (diagnoze in opisane zgodovine) in pregleda si zastavimo realne cilje zdravljenja, ter začrtamo nadaljnji plan terapij, ki je prilagojen težavam vašega kužka in vašim zmožnostim. V primeru, da diagnoze nimamo, oziroma je še ne moremo postaviti, se pogovorimo tudi o možnostih dodatnih preiskav.

Navadno ob uvodnem obisku izvedemo tudi že prvo terapijo, vam pa pokažemo in vas naučimo vaje in tehnike, ki jih lahko med našimi obiski, ter po potrebi tudi kasneje, izvajate sami doma. Ker k obravnavi vsakega primera pristopamo celostno, se z vami pogovorimo tudi o primernih in neprimernih aktivnostih za vašega psa, o morebitnih potrebnih prilagoditvah njegovega življenjskega okolja, o prehrani in ustreznih prehranskih dodatkih, ter odgovorimo na vsa vaša morebitna dodatna vprašanja.

Za vašega psa si vzamemo čas in poskušamo narediti celotno izkušnjo pri nas kar se da prijetno. Psi, ki se pri nas počutijo sproščeno, tudi z veseljem nato sodelujejo pri različnih terapevtskih tehnikah.

Po operaciji križnih kolenskih vezi osnovna rehabilitacija običajno traja okoli 12 tednov. Za dosego večjih obremenitev pri zelo aktivnih psih lahko tudi nekoliko dlje.

Že v prvem tednu ali dveh po operaciji lahko pričnemo z različnimi tehnikami, ki spodbujajo celjenje, ter lokalno blažijo vnetje, oteklino in bolečine (npr. laserska terapija, shock wave terapija, krioterapija…). Pokažemo vam in vas naučimo tehnik masaže in pravilnega razgibavanja sklepov, ki jih lahko izvajate tudi sami doma. S tem lahko že v zgodnjem po-operativnem obdobju pomagamo pri ohranjanju in izboljšanju gibljivosti kolena, kot tudi tonusa mišic, ki se sicer zaradi mirovanja, neuporabe in spremenjene biomehanike po operaciji hitro izgubljata.

Okončino začnemo postopno obremenjevati od 2. tedna dalje s predpisano počasno hojo na povodcu, pokažemo in razložimo pa vam tudi prve zelo enostavne statične vaje za stabilizacijo. Ob vsakem obisku preko naslednjih nekaj tednov vaje nadgrajujemo, da okončini povrnemo propriocepcijo, stabilnost, in ustrezno aktivno uporabo med gibanjem. Približno od 5. tedna po operaciji dalje (odvisno od metode, uporabljene pri operaciji - TPLO / TTA / ekstrakapsularna stabilizacija z lateralnim šivom,…, oziroma po prvi RTG kontroli pri vašem kirurgu) v rehabilitacijo vključimo tudi hidroterapijo in vse bolj aktivne vaje za moč.

Pogostost potrebnih obiskov je odvisna od vsakega primera posebej in vaših zmožnosti.

Tik po operaciji, oziroma odstranitvi obveze, radi takoj pričnemo z lasersko terapijo, ki spodbuja celjenje, lokalno blaži vnetje, oteklino in bolečine.

Ob rednih obiskih (1x na 7 do 14 dni) v plan rehabilitacije vključimo še terapijo z globinskimi udarnimi valovi oziroma “shock wave”. Energija udarnih valov sproži tkivno reakcijo, s katero se zmanjša bolečina, tvorijo se nove krvne žile in sproži se regeneracija degeneriranega tkiva.

Prav tako se, v kolikor je kuža kooperativen z dotiki, čimprej usmerimo tudi k manualnim tehnikam sproščanja napetih mišic, še posebej na področju hrbta - hrbet namreč kompenzira vse poškodbe in bolečine, ki izvirajo praktično kjerkoli po telesu, zaradi česar se hrbtne mišice zakrčijo in postanejo napete ter boleče. Z rednimi manualnimi tehnikami hrbet ohranjamo sproščen, s tem pa neposredno tudi dvignemo kakovost telesnega počutja psa v fazi okrevanja.

Zato v začetku običajno predlagamo nekaj rednejših tedenskih obiskov, kasneje pa lahko terapije izvajamo tudi na 14 dni.

V kolikor iz kakršnegakoli razloga takšne rednejše terapije niso mogoče, se ob redkejših posameznih obiskih usmerimo predvsem v tehnike, ki vas jih lahko naučimo za samostojno izvajanje doma: razgibavanje za izboljšanje gibljivosti sklepa, in kasneje aktivne vaje za izboljšanje propriocepcije ter krepitev moči stegenske muskulature.

Težave in šibkosti, ki nastanejo zaradi kolčne displazije, se v večini primerov lahko zelo uspešno kontrolira s pomočjo pravočasnih podpornih terapij. Na ta način našemu psu pomagamo izboljšati tako telesno počutje, kot tudi njegove sposobnosti vključevanja v naše skupne aktivnosti.

Pri psih, ki trpijo za kolčno displazijo, lastnik lahko opazi:

togo vstajanje po počitku (sprva predvsem po počitku po večjih aktivnostih): opazimo lahko le nekaj bolj okornih/previdnih korakov, nato se gibanje "izboljša"

bolj sonožen tek z zadnjimi nogami (manj razkoraka v galopu, včasih izgledajo kot zajčji poskoki)

obotavljanje pred skoki (npr. v avto)

težave pri hoji navzgor ali navzdol po stopnicah/hribu

hitrejše utrujanje (izgleda, kot bi se ob aktivnostih “polenili”)

šepanje (občasno vidno razbremenjevanje okončine, lahko pa tudi celo konstantno pošepavanje)

V kolikor zgolj posumimo na težave s kolki, svetujemo predhodno opravljeno rentgensko slikanje, najbolje pri ortopedu, kjer se boste lahko pogovorili o resnosti problema, kot tudi o morebitnih operativnih rešitvah. Realne možnosti izboljšanja stanja na dolgi rok pa so seveda odvisne od stopnje displazije, in od stopnje že prisotnih artritičnih sprememb.

Koliko obiskov je potrebnih?

Pomembno je, da pri psih z diagnosticirano displazijo ustrezno aktiviramo in ojačamo specifične mišice kolčnega predela in trupa, ki pomagajo podpirati in stabilizirati boleč sklep. Hkrati pa je pomembno, da poskrbimo tudi za sprostitev kompenzatorno napetih mišic ledvenega področja in bokov. Z ohranjanjem gibljivosti kolčnega sklepa pa lahko neposredno pomagamo tudi pri tvorbi sklepne tekočine in ohranjanju zdravja sklepne površine.

V primeru, da je vaš kuža bil diagnosticiran z displazijo kolkov in posledično artrozo kolčnega sklepa, za začetek priporočamo nekaj rednejših tedenskih obiskov, da mišičnino okrepimo na nivo, ki psu prinaša zadovoljivo izboljšanje stanja.

V lažjih primerih običajno pričnemo s hidroterapijo v podvodni stezi, in izbranimi terapevtskimi vajami, ki jih pokažemo in naučimo lastnika tudi samostojne izvedbe doma, da pomagamo ustrezno okrepiti mišice kolčnega predela. V kolikor so pri psu že prisotne artitične spremembe sklepne površine, bolečine, in zmanjšan obseg gibljivosti sklepa, pa dodamo še druge fizioterapevtske tehnike, ki pomagajo pri lokalnem lajšanju vnetja, bolečin, in izboljšanju telesnega počutja (na primer manualne tehnike masaž in mobilizacije sklepov, laserska terapija, terapija z udarnimi valovi “shock wave”, in druge tehnike).

Če je bil vaš kuža operiran, rehabilitacijo prilagodimo glede na tip operacije in starost psa. Običajno v poštev pridejo vse že predhodno naštete tehnike, plan terapij pa prilagajamo glede na fazo celjenja, glede na sposobnosti in potrebe vašega psa, kot tudi vaše zmožnosti.

Ker k primeru vedno pristopamo celostno, vam ob obisku svetujemo še glede uporabe ustreznih prehranskih dodatkov, ter prilagoditve okolja in aktivnosti, da kroničnega stanja ne prehitro še poslabšujemo.

Hidroterapija je kontrolirana vadba v vodnem okolju, ki izkorišča fizikalne lastnosti vode v terapevtske namene. Zaradi gostote vode in vzgonske sile, je pasje telo v vodi lažje kot na tleh, posledično se s tem zmanjša pritisk na sklepe. Hidrostatski tlak deluje kot masaža za telo, izboljša krvni in limfni pretok, zaradi česar pritisk vode ugodno vpliva tudi na zmanjševanje otečenosti in edemov. Toplota vode sprošča mišice in povečuje elastičnost kit in vezi ter pospeši cirkulacijo.

Pomemben faktor pri podvodni stezi je višina vode. Višja kot je voda, manj teže ob vadbi v vodi nosi pes. Ko pes stoji na suhem, nosi 100% svoje teže; v vodi, visoki do njegovih kolkov, pa bo pes nosil le še 38% svoje teže! S tem se izdatno zmanjša obremenitev sklepov pri pacientih z artritisom ali drugimi ortopedskimi težavami, psih s prekomerno težo, poveča pa se tudi stabilnost stoje pri nevroloških ali splošno oslabljenih pacientih. Kombinacija vzgona in viskoznosti psa namreč stabilizira in pomaga, da slabotnejši pacienti v vodi lažje stojijo in se gibljejo, hkrati pa viskoznost vode doda upor pri gibanju in pripomore h krepitvi mišic. Nizka voda pa, nasprotno, predstavlja dodaten napor v primeru, da želimo izboljšati kardiovaskularni sistem in vzdržljivost naših pasjih atletov.

Zaradi teh lastnosti je voda unikatno in varno okolje za rehabilitacijo:

pacientov po poškodbah in/ali operacijah mišično skeletnega sistema,

nevroloških pacientov,

starejših psov in psov s kroničnimi obolenji, pri katerih je gibanje oteženo ali boleče.

Redna (tedenska) vadba v vodi izboljšuje kardiovaskularno vzdržljivost in krepi mišice, zato je odlična dodatna metoda tudi za:

vzdrževanje kondicije zdravih psov,

psov s prekomerno telesno težo

ter kondicijsko pripravo športnih in delovnih psov.

Koliko obiskov je potrebnih?

Za začetek priporočamo nekaj rednejših tedenskih obiskov (1-2x/teden), da mišičnino okrepimo na nivo, ki psu prinaša zadovoljivo izboljšanje stanja. Nato pogostost terapij postopoma razredčimo.

Odvečni kilogrami in hidroterapija

Hidroterapija je odlična rešitev za razgibavanje psov, ki imajo kak “kilogram ali dva” preveč. Prekomerna telesna telesna teža predstavlja povečano obremenitev sklepov in hrbtenice, negativno pa vpliva tudi na kardiovaskularni sistem in splošno sistemsko zdravje našega psa. Z vadbo v podvodni stezi pomagamo razbremeniti sklepe, hkrati pa zaradi upora vode tudi povečamo porabo energije. S tem lahko v kombinaciji z ustrezno prilagojeno prehrano hitreje pridemo do zmanjšanja telesne teže in izboljšanja zdravja psa.

Hidroterapija je lahko ena izmed zelo uporabnih tehnik, ki pomaga pri rehabilitaciji pacientov, ki se spopadajo z najrazličnejšimi težavami s sklepi. Vadba v kontroliranem vodnem okolju pomaga sklepe razgibati skozi večji obseg njihove gibljivosti, ob tem pa tudi izboljšati produkcijo sklepne tekočine.

Bolečine v sklepih kaj hitro vodijo v začaran krog bolečin in zmanjšane aktivnosti, obenem pa posledično tudi nemalokrat vodijo v nalaganje odvečnih kilogramov.

Hidroterapija je torej lahko odličen pripomoček pri rehabilitaciji in podporni terapiji pacientov z osteoartritisom, ter po ortopedskih kirurških posegih, saj omogoča kontrolirano vadbo z ustrezno zmanjšano obremenitvijo sklepov, izboljša njihovo gibljivost, kot tudi pomaga okrepiti mišice, ki bodo nudile oporo bolečemu sklepu tudi pri hoji na suhem.

Ker pa k obravnavi vsakega primera vedno pristopamo celostno, se bomo o ustreznosti hidroterapije za vašega psa, kot ene izmed izbranih terapevstkih metod, dodobra pogovorili ob vašem uvodnem obisku pri nas.

Pogosto vprašanje, s katerim se morda soočate tudi vi - vendar brez skrbi! V kolikor podvodno stezo psu predstavimo na pozitiven način, je vsakršen strah prav gotovo odveč. Tudi naše izkušnje kažejo, da s hidroterapijo večina psov nima prav nobenih težav, nekateri pa že zares komaj čakajo, da odpremo vrata!

Kako psa spoznamo s podvodno stezo?

Če se kuža lahko samostojno giba, ga sprva vodimo skozi odprto, suho stezo brez vode, ob čemer psa motiviramo s pomočjo njegovih priljubljenih priboljškov. Običajno se skozi suho stezo s psom na začetku sprehodi tudi lastnik, ki mu kuža najbolj zaupa.

Navadimo jih zvoka zapiranja vrat in manjše količine vode, ki se počasi dotoči v komoro. Prva terapija je tako ponavadi posvečena navajanju psa na podvodno stezo in premike tekalnega traku, ob čemer je terapevt vedno v stezi skupaj s psom, ga spodbuja in motivira.

Zelo velikega pomena je tudi sama postavitev steze v prostoru. Za pse je veliko bolj naravno hoditi proti odprtemu prostoru, kot če je steza obrnjena proti steni. Lastnik stoji pred njo, psa spodbuja, ter nagrajuje s priboljški. Med terapijo se ne sprehajamo okoli steze, saj je psom to običajno moteče ali neprijetno. Terapevt, ki je s psom v stezi, gibanje psa ves čas lahko spremlja s pomočjo zrcala na steni. Dejstvo, da je terapevt v stezi skupaj s psom, pa nam seveda omogoča tudi, da psu pri hoji lahko asistiramo, in izvajamo določene dodatne terapevtske vaje.

Ko psi pridobijo samozavest, oziroma, ko ni več potrebna pomoč pri samem gibanju ali vajah v vodi, psa terapevt lahko spremlja tudi tako, da stoji zunaj ob stezi, ves čas pa skrbi za varnost tako, da psa drži za ročaj oprsnice ali plavalnega plašča.

Terapija z laserjem lokalno pomaga zmanjšati vnetje, otekline in bolečino, ter poveča zmožnost celjenja in regeneracije tkiv.

Zaradi svoje široke uporabnosti je zato naša izbrana terapevtska tehnika pri številnih različnih stanjih, kot so pospeševanje celjenja kirurških ran, poškodb mehkih tkiv (mišic, tetiv), udarnin, zvinov, poškodb živcev, kot tudi lajšanje bolečin pri kroničnih degenerativnih sklepnih obolenjih (artritisi, spondiloze, itd.)

Učinki laserske terapije:

Lokalno zmanjševanje vnetja

Vnetje je začetna reakcija telesa, ki je koristna, da se tkivo lahko celi, vendar pa prevelika količina vnetnih procesov ne pripomore k hitrejšem celjenju. Energija laserskih žarkov sproži vazodilatacijo (razširitev krvnih žil) in aktivira mikrocirkulacijo, kar pripomore k odplavljanju vnetnih mediatorjev.

Za zmanjševanje vnetja običajno zadostujejo 1-3 terapije.

Protibolečinsko delovanje

Laserska terapija omogoča lokalno blaženje bolečin:

Neposreden učinek laserja na zmanjšanje vnetja in otekline pomaga zmanjšati bolečine, ki so posledica pritiska otekline na področje (še posebej npr. pri vnetjih živcev, travmatskih poškodbah mehkih tkiv, pooperativnih oteklinah).

Laser ima prav tako direkten vpliv na zmanjšan prenos živčnih impulzov preko receptorjev za bolečino (npr. pri kroničnih degenerativnih sklepnih obolenjih - artritisi, spondiloze,...)

Laser vpliva tudi na koncentracijo določenih opioidov v krvi. Študije so pokazale, da povečanje koncentracije nekaterih opioidov posledično pripomorejo k zmanjšanju bolečine.

Pri akutnih poškodbah in tik po operativnih posegih, za lajšanje bolečin običajno zadostujejo 2-3 terapije (oziroma do izboljšanja stanja).

Pri kroničnih primerih (osteoartritisi, dalj časa trajajoče poškodbe, poškodbe živčevja) pa običajno izvedemo 6-8 terapij ali več. V primeru, da je proces/težava vašega štirinožca že hudo kronične narave, in se bi bolečine v prihodnosti redno ponovno pojavljale, se lahko terapija po prvotnem izboljšanju stanja redno izvaja kot podpora na dolgi rok (v razmaku meseca dni).

Pospeševanje celjenja in regeneracije

Laserska terapija učinkovito spodbuja celjenje tkiva na več različnih načinov:

Povečana vazodilatacija (lokalna razširitev krvnih žil) na mesto poškodbe prinese hranila, kisik in rastne faktorje, hkrati pa pomaga odplavljati odpadne metabolne produkte.

Z laserjem pomagamo skrajšati vnetno fazo celjenja in spodbudimo celjenje poškodbe v fazo rasti in preoblikovanja. Tako preprečimo, da bi vnetna faza trajala predolgo - predolga vnetna faza vodi v prekomerno nalaganje kolagena in nastanek nefunkcionalne fibrotične brazgotine. Uravnavanje vnetnega procesa je pomembna, saj se s tem izognemo nagnjenosti telesa, da proizvaja pretirane količine vnetnih faktorjev!

Na celičnem nivoju laserska terapija izboljša metabolizem celic in poveča produkcijo energije (ATP) v njih, pospešen metabolizem pa vodi v hitrejšo sposobnost regeneracije. Izboljšan metabolizem celice je pomemben, saj vsaka celica potrebuje energijo, da lahko raste!

Laserska energija tudi stimulira migracijo in aktivacijo fibroblastov, kar vodi v pospešeno rast veznega tkiva.

Za pospeševanje celjenja lasersko terapijo lahko uporaljamo skozi vse faze celjenja tik od začetka poškodbe ali operacije. Običajno v začetku izvedemo 2-3 terapije tedensko, nato pa pogostost terapij postopoma razdredčimo. Običajno izvedemo 6-10 terapij, v nekaterih primerih tudi več.

Laserska radiacija tako pomaga zmanjšati količino vnetnih dejavnikov, povzroči zmerno vazodilatacijo - lokalno širjenje krvnih žil, in zmanjša oteklino tkiv. Posledično se lokalno zmanjša tudi bolečina, protibolečinski efekt pa je tudi rezultat nevralne inhibicije, predvsem z bolečino povezane živčne aktivnosti. Celjenje tkiv je pospešeno kot posledica vazodilatacije, zmanjšanega vnetja, stimulirane celične aktivnosti in povečanega celičnega metabolizma.

Je laserska terapija za žival boleča?

Prav nasprotno - laserska terapija je za živali pravzaprav ena najbolj prijetnih! Žival ob terapiji s terapevtskim laserjem IV kategorije (high-power laser), ki ga uporabljamo pri nas, čuti zgolj prijetno toploto, ki je “stranski produkt” energije, ki jo dovajamo v tkiva.

Ker pa so laserski žarki nevarni za oči, se pri terapiji opremimo s posebnimi zaščitnimi očali. Ja, tudi psi!

Fokusna shock wave terapija (angl. focused extracorporeal shock wave therapy - fESWT ali FSW terapija oziroma slovensko fokusni globinski udarni valovi) izkorišča energijo akustičnega vala, ki se ustvari v značilno oblikovanem konkavnem delu aparata in se nato točkovno usmeri. Ta zvočni (udarni) val potuje skozi tkiva vse do končne določene točke v globini (odvisno od nastavka lahko terapiramo popolnoma površinska tkiva, kot tudi do 12cm globlje ležeča tkiva). Energija udarnih valov sproži tkivno reakcijo, ki lokalno pospeši tvorbo novih krvnih žil, sproži regeneracijo degeneriranega tkiva, in pomaga zmanjšati bolečino.

Terapija se v humani ortopediji in fizioterapiji zelo uspešno uporablja že več desetletij. Na primer pri kroničnih težavah z ahilovo tetivo, plantarnim fasciitisom, tendinitisom patelarnega ligamenta, lateralnim epikondilitisom oziroma teniškim komolcem itd., kjer so študije pokazale nad 80% (pri nekaterih celo nad 90%) dolgoročno uspešnost zdravljenja (zmanjšanje bolečin, izboljšanje funkcije) v primerjavi s kontrolnimi skupinami, ki so večinoma poročale o zmanjšanju bolečin le v 30%. Uporablja se ga tudi pri zlomih, ki se slabo, ali sploh ne, celijo, kot tudi pri osteotomijah, saj pozitivno vpliva na celjenje kostnine.

Pri psih ga največkrat uporabljamo pri:

tendinopatijah (poškodbah tetiv - npr. poškodbe bicepsa, supraspinatusa, iliopsoasa, vnetja upogibalk prstov / zapestja, ahilove tetive),

poškodbah mišic, entezopatijah (poškodbah nasadišč tetive mišice na kost), desmitisih (vnetja ligamentov - npr. patelarni desmitis), poškodbe kolateralnih vezi zapestja

kot pomoč pri celjenju kostnine (zlomi, kirurški posegi, tudi po operacijah križnih kolenskih vezi)

in pri osteoartitisih (z namenom zmanjšanja bolečine).

Koliko obiskov je potrebnih?

Biološka regeneracija, ki jo spodbudimo z ESWT, se ne zgodi takoj, ampak gre za srednje in dolgoročen učinek. Potreben je čas, da se pokaže celoten uspeh zdravljenja - običajno so potrebne 4 terapije (3 do 5) v razmaku 7 do 14 dni, v nekaterih primerih se učinek pojavi že med tem časom, v nekaterih primerih pa po zadnji terapiji. Trenutno lahko po humanih študijah dolgoročno dober učinek traja tudi po nekaj let, je pa vsekakor potrebno poudariti, da se bomo ob obiskih dodobra pogovorili tudi o vseh primernih (in neprimernih) aktivnostih, ki vam bodo pomagale ohranjati čim boljše počutje vašega štirinožca na dolgi rok.

V primeru, da je proces/težava vašega štirinožca že hudo kronične narave, in se bi bolečine v prihodnosti redno ponovno pojavljale, se lahko terapija po prvotnem izboljšanju stanja redno izvaja kot podpora na dolgi rok (ena terapija na en do tri mesece ali več - odvisno od posameznega primera).

Je shock wave terapija za žival boleča?

ESWT terapija ni invazivna, in jo izvajamo brez sedacije. Psu na kožo nanesemo gel, ki omogoča prenos akustičnega valovanja, nato pa ročni aplikator držimo na mestu, ki ga želimo terapirati. Postopek traja zgolj nekaj minut. Pri nas v Sloveniji je ESW terapija za uporabo v veterini malih živali novost, pri konjih pa so že vrsto let uspešno v uporabi radialni udarni valovi (RSW). Pri terapiji z radialnim ESW pa valovi niso točkovno usmerjeni v globino, temveč je največja moč prav na koži tik pod aplikatorjem, nato pa se njihova moč v globino radialno porazgubi. Zaradi tega je za uspešno dostavljeno energijo v končno globino tkiva potrebna veliko večja moč (in posledično bolečine) ob terapiji, zaradi česar konje ob terapijah z radialnimi udarnimi valovi običajno sedirajo. Fokusna (FSW) terapija nam omogoča manjše jakosti, ker se energija nato postopno sfokusira v globini - na sami koži, kjer je največ čutnic, pa terapije praktično ne čutimo, zato jo psi (pa že tudi kakšen maček, ki nas je obiskal) izjemno dobro tolerirajo brez vsake sedacije.

Aparat za izvajanje shock weave terapije imamo od novembra 2021. V tem času ga z izjemno dobrimi rezultati uporabljamo na dnevni bazi za zdravljenje najrazličnejših poškodb in kroničnih obolenj mišičnoskeletnega sistema. Shock wave terapijo med drugim uporabljamo za zdravljenje entezopatij (vnetij tetivnih prirastišč na kost), kroničnih in mineralizirajočih tendinitisov, lajšanja bolečin pri osteoartritisu, spondilozah in cauda equina sindromu, za pospešitev celjenja kostnine (tudi non-union zlomov in po operaciji križnih kolenskih vezi).

Nižje stopnje luksacij (izpahov) pogačice (1 do 2) se običajno dokaj dobro kontrolirajo s krepitvijo kolenskih in stegenskih mišic, ki pogačico pomagajo stabilizirati in s tem držati v pravilnejši poziciji. Pri večini višjih stopenj pa je kljub vsemu najprej potreben kirurški pristop, saj se izpahi običajno v osnovi pojavljajo zaradi nepravilne zgradbe kolenskega sklepa (npr. preplitek pogačični žleb, rotacija tibie).

Koliko obiskov je potrebnih?

V primeru, da je vaš kuža bil diagnosticiran z nižjo stopnjo luksacije, za začetek priporočamo nekaj rednejših tedenskih obiskov, da mišičnino okrepimo na nivo, ki psu prinaša zadovoljivo izboljšanje stanja. V plan rehabilitacije običajno vključimo hidroterapijo v podvodni stezi ter izbrane terapevtske vaje, ki vam jih pokažemo in razložimo pri nas, vi pa jih nato med obiski izvajate tudi sami doma. Običajno k multimodalnemu pristopu dodamo še lasersko terapijo, ki lokalno blaži vnetje, morebitno oteklino in bolečine.

Izboljšano stanje lahko potem lastnik na dolgi rok lažje vzdržuje z redkejšimi obiski oziroma samostojnim izvajanjem predpisanih terapevtskih vaj doma. Vedno pa se prilagodimo vsakemu psu posebej, in tudi vašim zmožnostim.

Pri našem delu se vsakodnevno srečujemo s kroničnimi sklepnimi težavami in pešanjem moči, ki se pričnejo pojavljati v starejši dobi naših psov. Četudi starost ni bolezen, pa se skozi proces staranja dogajajo številne fizične, metabolične in psihološke spremembe, ki vplivajo na zdravstveno in mentalno stanje starejših psov. Njihov imunski sistem ni več tako močan kot prej, pešati pa začnejo tudi drugi organski sistemi in posledično so starejši psi bolj podvrženi različnim boleznim in tegobam. Vsekakor pa to ni razlog, da našega seniorčka izključimo iz aktivnega in socialnega življenja, zato vam tudi pri tem radi stojimo ob strani.

Koliko obiskov je potrebnih?

Pri pacientih, kjer želimo v nekem krajšem časovnem obdobju (običajno v 4-6 tednih) priti do željenega izboljšanja, se običajno odločimo za tedenske terapije, ki omogočijo redno spremljanje napredka psa in prilagajanje obsega terapevtskih tehnik.

Pri pacientih, kjer želimo le dodatno pripomoči k izboljšanju splošnega počutja in ohranjati trenutne sposobnosti, pa so obiski lahko redkejši (običajno 1x mesečno), lastnik pa v tem času sam vzdržuje in skrbi za izboljšanje počutja s pomočjo naših napotkov.

Kako se odločimo za obseg terapij?

Ob prvem obisku vsakega pacienta najprej pregledamo, nato na podlagi trenutnega telesnega počutja in njegovih sposobnosti skupaj z lastnikom določimo realne cilje kdaj in v kakšnem obsegu, ter s kakšnim pristopom (izbor potrebnih terapij, pogostost), lahko dosežemo možno izboljšanje.

Ker za izboljšanje splošnega telesnega počutja blagodejno vpliva masaža, že ob prvem obisku običajno izvedemo tudi manualno terapijo, lastniku pa predamo nasvete, kako lahko določene masažne gibe izvaja tudi sam doma.

Prav tako je za ohranjanje vitalnosti v zrelih letih izrednega pomena tudi gibanje. S starostjo začne upadati kostna, mišična in hrustančna masa, povečuje pa se delež maščobnega tkiva. To je naraven proces, ki ga ni mogoče v celoti preprečiti, lahko pa ga upočasnimo. Ključno vlogo pri tem imata gibanje in ustrezna prehrana. Zato lastniku svetujemo tudi o za njihovega psa ustreznih terapevtskih vajah za izboljšanje propriocepcije – zavedanja telesa, ravnotežja in mišične moči, ki se s starostjo slabšajo.

Še posebej pri kroničnih težavah, ki se kopičijo tekom daljšega časovnega obdobja, dokler kuža ne začne vidneje pešati (ne zmore več enake aktivnosti, se hitreje utruja, izgublja moč v zadnjih tačkah, njegova drža ni več stabilna, morda težje vstaja ali težje opravlja vsakodnevne izzive kot npr. hoja po stopnicah in podobno), se s terapijami usmerjamo predvsem v izboljšanje splošnega počutja (manualne tehnike - masaže, mobilizacije sklepov, hrbtenice), mišične moči in gibljivosti (aktivne vaje za izboljšanje ravnotežja, moči ter ohranjanje optimalnega obsega gibanja, hidroterapija) ter blaženje vnetja in bolečin (laserska terapija, terapija z globinskimi udarnimi valovi).

Ker pa je obseg izbranih terapevtskih tehnik, ter pogostost terapij odvisen od stanja in zmožnosti tako psa, kot tudi lastnika, se o tem temeljito pogovorimo ob prvem obisku.

S fizioterapijo lahko pričnemo že v prvem tednu po kirurškem posegu - z lasersko in shockwave terapijo, saj močno pripomoreta tako k celjenju kot k lajšanju bolečin in zmanjševanju pooperativnega vnetja. Pri kroničnih težavah se lahko terapiji izvajata podporno skozi celotno življenjsko dobo psa.

Prav tako se, v kolikor je kuža kooperativen z dotiki, čimprej usmerimo tudi k manualnim tehnikam sproščanja napetih mišic, še posebej na področju hrbta - hrbet namreč kompenzira vse poškodbe in bolečine, ki izvirajo praktično kjerkoli po telesu, zaradi česar se hrbtne mišice zakrčijo in postanejo napete ter boleče. Z rednimi manualnimi tehnikami hrbet ohranjamo sproščen, s tem pa neposredno tudi dvignemo kakovost telesnega počutja psa v fazi okrevanja.

Od približno drugega tedna po operaciji, ko se rana popolnoma zapre, lahko postopoma pričnemo tudi z zelo kratkimi seansami v podvodni stezi (v čistem začetku že samo za statične/stoječe vaje). Voda psu odvzame dobršen del telesne teže, zaradi česar lahko pes lažje stoji, oziroma se lahko lažje prične gibati brez obremenitve na poškodovan oziroma operiran sklep, kar psu omogoči, da komolčni sklep aktivno razmiga, hkrati pa hidrostatski pritisk pomaga tudi pri zmanjševanju oteklin.

Z vajami za propriocepcijo na suhem, ki pomagajo pri krepitvi mišic, ravnotežja in splošne uporabe okončine, pričnemo nekje po 4-5 tednih po artroskopski odstranitvi komolčnih okruškov. Glede na počutje vašega psa in vaše zmožnosti se nato odločimo o obsegu in potrebni pogostosti terapij pri nas.

Letni preventivni pregledi so priporočljivi za pse vseh starostnih skupin!

Pri mladih psih (do starosti enega leta ali dveh) se ob preventivnem pregledu mišičnoskeletnega sistema usmerimo predvsem v oceno drže in zgradbe telesa, gibanja, in končno palpacijo (tipanje) mehkih tkiv in sklepov. Na podlagi ugotovitev vam podamo priporočila za aktivnosti, in odgovorimo na vsa vaša morebitna dodatna vprašanja. V kolikor ugotovimo, da je pri psu določen del telesa slabše omišičen, vam predpišemo ustrezne terapevtske vaje, ki jih lahko lastnik s psom samostojno izvaja doma.

V dobi odraslih, aktivnih let, poleg takšnega pregleda mišičnoskeletnega sistema izvedemo tudi potrebno manualno terapijo, s katero sprostimo morebitne napetosti v mišicah in fascijah, psu pa omogočimo takojšnjo izboljšanje obsega gibljivosti (predvsem v področju hrbtenice, plečnega in medeničnega obroča), splošnega telesnega počutja in sposobnosti. Preventivni pregledi so še posebej pomembni tudi za starejše pse - po 7. letu starosti oziroma odvisno od pasme (manjše pasme kasneje). Z rednimi preventivnimi pregledi morebitne težave lahko pravočasno odkrijemo in začnemo zdraviti v zgodnjih fazah, ko so možnosti za uspeh večje.

Pri psih, ki so že na terapiji, pa se na tak način rednih preventivnih pregledov spremlja potek zdravljenja in po potrebi prilagaja terapevtski plan.